Urša: Back to black?*

Se vračamo z odpadki nazaj v črno obdobje? Se sploh premikamo?

Tiste, ki se ukvarjamo z odpadki, nas pogosto vprašajo, ali se stvari kaj izboljšujejo. Torej, če gre z divjimi odlagališči in ravnanjem z odpadki kaj na bolje. Če pogledaš tako, z manjše razdalje, seveda ni treba biti skromen, te teme so (končno) dobile svoje mesto. O tem zdaj precej govorimo, se ukvarjamo, odpadki so celo moderni. Predvsem, če jih ni.

A v resnici je razlog za veselje »le« stopnja ločeno zbranih odpadkov, število različnih frakcij (vrst), ki jih znamo zbirati in predelati. Pa tudi, vsaj v naši domovini, to, da je malo manj odpadkov ob cestah, v potokih, v gozdovih.

Ampak, ali ni eden od razlogov, da je v preteklosti manj odpadkov ležalo vse naokoli, tudi ta, da smo proizvajali manj stvari? Da smo z njimi skrbneje ravnali? Uporabili vsako stvar večkrat?

Problem, ki se kaže, pa se o njem ne govori veliko, je, da skupno proizvajamo vse več odpadkov! Pregled statističnih podatkov kaže, da je takšen trend skoraj povsod po svetu, konkretneje o tem poročajo občine, ki so se odločile iti po poti Zero Waste (nič odpadkov) in skladno s tem veliko skrbneje preučujejo, kaj se z odpadki dogaja v njihovih zabojnikih.

Narašča količina zavržene hrane, narašča število kompleksno sestavljenih izdelkov iz več materialov, narašča število izdelkov, ki so zaviti v embalažo. Se za vsem skupaj skriva naša inovativnost ali lenoba? Je v tri plastične omote zavit izdelek prestiž ali samo strah? Smo skupno gledano sploh kaj boljši, če proizvedemo več, a imamo potem za predelati več odpadkov?

Prevladujoči sistem je tako nastavljen, da še vedno zares šteje edino ustvarjena bruto dodana vrednost in rast prihodkov. Nacionalne in druge politike so že močno podrejene interesu kapitala, ki neposredno ali posredno vpliva tudi na naša mala življenja. O krožnem gospodarstvu lahko govorimo, kolikor hočemo, a dokler ne bo to edina sprejemljiva pot, smo prepočasni. Dokler ne bodo politike tako na evropski kot nacionalni ravni znale obraniti interesa ljudi pred zasebnim interesom korporacij z izgovorom, da gre za delovna mesta, smo še vedno v izgubi. Dokler si bodo nekateri sploh upali ziniti, da je treba civilne iniciative in nevladne organizacije, ki nasprotujejo ozkemu interesu lokalne ali nacionalne »elite«, utišati, gremo prav vsi tja, kjer se začnejo krasti tudi človekove pravice.

Včasih se mi zdi, da vsi skupaj stojimo pred prihodnostjo kot delavci pri industrijskih tekočih trakovih, ki premikajo kose polizdelkov čedalje hitreje. Delaš, delaš vedno hitreje, a ne moreš več dohiteti traku, ki neusmiljeno poriva izdelke naprej. Tako vsi mi tuhtamo, iščemo rešitve, se premikamo vedno hitreje, a na drugi strani neka imaginarna sila tekmuje z nami kot trak z delavci. Več odpadkov ko znamo ločiti, več ko jih dejansko ločimo, več novih količin je za obdelati.

Ni resnično to, kar imamo, temveč kaj zavržemo in koliko smo za to plačali, razmišljajo Bad Religion. Ko bo ta miselnost zadela tudi tistega onkraj luže, nekaj pametnih, ki bi najraje vse zakurili in po malem vsakogar od nas, bo šele nastopilo zeleno obdobje. Ali pa ga sploh ne bo.

* Nazaj v črno?