Urša: Hrane je preveč!

Problem je, ker so količine zavržene hrane ogromne − na svetu zavržemo od tretjine do polovice pridelane hrane! In nekaj moramo narediti z njo, z njo se mora nekdo ukvarjati (redki, a bistri, na račun pomij tudi mastno služijo). Problem je, ker z njo zavržemo tudi vse hektolitre vode in megavate elektrike, vložene v proizvodnjo, sodčke nafte za delovne stroje ter vse delovne ure kmetov oziroma delavcev. In potem spet vlagamo nove hektolitre in megavate, da količine, ki nam jih vsaj uspe ločeno zbrati, predelamo v vsaj nekaj, npr. biodizel ali kompost.

Vse to je še vedno manj pomembno, če pogledamo na stvar z vidika degradiranosti rodovitne zemlje zaradi onesnaženja s pesticidi (po podatkih UNEP je menda že 33 odstotkov rodovitne prsti delno do močno degradirane tudi zaradi obdelave). Zaradi želje po skoraj neomejenih količinah hrane, ki jo bomo na koncu tako in tako zavrgli! Rodovitna zemlja in viri vode so bili velikokrat tudi vir konfliktov velikih vonj, tudi tiste iz sedanjosti so marsikje te narave.

In kako je mogoče, da ostajajo ob teh količinah ljudje lačni? Najverjetneje se odgovor skriva v neenakomernih porazdelitvah. A ne samo hrane na svetovnih krožnikih ter količinah na trgovskih policah in v smeteh, pri proizvodnji hrane so še bolj pomenljive porazdelitve dobičkov med pridelovalci in trgovci. Na to, da se še vedno izplača tako ravnati, pa vplivajo včasih subvencije, večinoma pa potrošniki s svojimi razvadami.

Zadnje čase se množijo tisti, ki menijo, da so ostanki hrane kul, stvar postaja celo modna. Takšna moda gotovo manj škoduje nam in našemu okolju prinaša izjemne koristi. Končno je moda tudi ekološka! A stvar močno presega modo in zabavo. Na nedavni konferenci o krožnem gospodarstvu je dr. Janez Potočnik povedal: »Z vidika planetarnih meja je obvladovanje prehranskih navad ljudi ključnega pomena. Pika.«

Zato ne meč'mo hrane stran in pika.