Urša: Kaj pa če?

Udobno se namestite. Utišajte nosilce zvoka, zatrite moteče vibracije vaših mobilnikov, pet minut se izolirajte v osami. Oči ne zapirajte, ker vas vabim k branju. Predstavljajte si planinsko jaso z razgledom, peščeno obalo ob toplem morju, zajčjo luknjo ali katerikoli ambient iz narave pač, ki vam povzroči ugodje in mmm-janje.

Ob branju vas bo mogoče zajela panika, odpor ali pa boste naleteli na poplavo besed »ampak«. Predvsem zadnjemu slediti je strogo prepovedano, ne prepustite se niti njegovim sorodnikom: vendar, toda, a itd.

Pa začnimo. Predstavljajte si, da živite v kraju, ki se razprostira ob zdravem gozdu listavcev in iglavcev, poleg travnikov, polnih cvetja, kjer se pasejo čebele. Greste na sprehod, v gozd vstopate brez prečkanja ograj, tu vas nihče ne preganja, mehka gozdna pot vas naravnost vabi v svoje nedrje. Slišite petje več deset vrst ptic, ki v vaših mislih ustvarijo popolno simfonijo, na roko vam sede rumen metulj. Prispete do jase, kjer so na travah še vidne kapljice jutranje rose, zaslišite žuborenje potočka, tako kristalno čistega, da takoj zajamete pest vode, ki vas napolni s čisto energijo.

Ob vračanju proti domu se sprehodite skozi množico urejenih vrtičkov pisane zelenjave in sadja, ki nudijo zdrav in hranljiv obrok vam in vsem vašim sokrajanom. Voda v vodnjaku je pitna, kompostniki zagotavljajo vsa potrebna gnojila. Med sprehodom po vaši ulici uživate v razgledu na izložbe izdelkov domačih rokodelcev, ob hoji mimo lokalnega gostišča vas omami vonj jabolčnega zavitka. Srečate župana, ki vas povabi na skodelico planinskega čaja z medom in pogovor o mesečnem koledarju izobraževanj, kulturnih srečanj in gradnji nove knjižnice. Pove, da zadnje tedne medgeneracijski center poka po šivih, ker se tam srečujejo skoraj vsi občani, ko iščejo rešitve za svoj kraj. Odpadkov že dolgo ni več, komunala se ukvarja z gojenjem cvetja, zrak je terapevtsko čist, varčevanje z energijo je že dolgo glavna usmeritev kraja, obnovljivi viri pa tisti, ki napajajo energetsko omrežje.

Ob prihodu domov sosed pometa vaše dvorišče (vesel je, ravno je prišel iz bolnišnice, kjer je dopoldne opravil vse tri preiskave), vi se boste lotili pobiranja plodov oreha, ki raste tam, kjer je bila včasih meja med vašima parcelama.

Ste zdravi, sproščeni, zaljubljeni, srečni.

V državi vladata red in sodelovanje, nihče ne ministruje samovoljno, odločitve o sprejemanju novih predpisov se sprejemajo s predlogi in sodelovanjem javnosti. Tisti, ki so se kadarkoli šli korupcijo, so iz sramu že zdavnaj odstopili, pohlep in želja po moči se zavohata na daleč in sta hitro izločena. Javne finance so uravnovešene in transparentne, zadolževanj na račun naslednje generacije ni, pokojninski stebri so trdni. Razmerje med najslabše in najbolje plačanimi službami je 1 : 5, univerzalni temeljni dohodek že dolgo ni več vprašanje. Bistveni kazalnik razvoja je indeks sreče, BDP je le še poglavje pri študiju zgodovine.

Javni uslužbenci, ki svojega dela ne opravijo odgovorno, prostovoljno zamenjajo delovno mesto. A s službami tako ni težav, trg dela je fleksibilen, odkar je uveden šesturni delavnik, ki podpira znanje in delavnost, ne pa lenobe in nazivov. Iz šol prihajajo samostojni, radovedni otroci, polni idej in navdiha, v deželi se teoretično znanje sproti spreminja v prakso. Ljudje živijo večinoma od prodaje storitev, a tudi sicer trošijo malo denarja, saj ne kupujejo nobenih reči za enkratno rabo, sploh pa ne tistih, ki jih na dolgi rok ne osrečujejo.

Subvencionira se biološko kmetovanje, okoljski davki se namensko porabljajo za okoljske projekte. Tisti, ki še kdaj zapeljejo prikolico odpadkov na rob tiste jase s potočkom, so zaradi posnetkov s kamer obsojeni na več sto ur družbenokoristnega dela vdrževanja okolice. Ažurno in proaktivno delujejo vse inšpekcijske službe, ne samo finančne, kaznovanje je pravično, sojenje pa nepristransko. Država je zelena v polnem pomenu besede, ne samo na papirju, ohranjanje zelenega luksuza je daleč najpomembnejše merilo pri kakršnemkoli strateškem odločanju.

Prijeten občutek ugodja še nekoliko zadržite. In zdaj vdihnite. Kako se vam zdi? In razmislite: ali je prav vse to popolnoma neuresničljivo? Preveč imaginarno, pravljično? Zakaj in kdaj smo nehali ustvarjati skupne, družbene sanje? Od kdaj so takšne zgodbe naivne in se jim celo posmehujemo?

Kaj pa če so nam samo vsilili neke druge sanje? Kaj pa če so nas naplahtali? Nas zavedli z velikimi posestmi, jahtami in belimi terenci? Vsakodnevno polnimi mizami pečenk in tropskega sadja? Z vsemi vrstami elektronskih igračk, dragih dizajnov in plastičnim sijajem? Kaj pa če so polet na Luno, rezerve v domačih in kriptovalutah, večna mladost in neskončna slava samo iluzija?

Kaj pa če bi lahko bilo drugače? Kaj pa če lahko nekaj storimo, da bo drugače? Spremenimo eno stvar? Uresničimo eno poved? Si upate? Si sploh upate verjeti in sanjati?