Urša: Povest o ušesni palčki


Urša Zgojznik 

Bila je palčka za uho. Njeno vitko, 7,6 centimetra visoko svetlomodro telo brezhibnih linij je bilo tako nežno na dotik, a tako močno in čvrsto, da se je prebilo še skozi tako temačne in ovir polne kanale. Njena sterilna konca sta vedno dala občutek mehkobe oblakov, snežne čistoče in potešila še tako nevzdržno draženje v ušesu. Kar nekaj mesecev je preždela v hibernetičnem stanju najprej v skladiščih, nato na polici v trgovini, preden je končno našla svoje življenjsko poslanstvo. Ko je po desetih sekundah opravila svoje, je z dvojnim saltom poletela v straniščno školjko in že jo je zajel val. Odpravila se je na svoje najdaljše potovanje. Najprej do mestne čistilne naprave. Ker naprava ravno ni obratovala, je, malo obtolčena in z nekaj izgubljenimi oblinami, odpotovala na valovih te in one reke vse do Sredozemskega morja. In tam ždi še danes!

Čeprav so povesti ponavadi take, da imajo srečen konec, ta ni te sorte. Njeno telo je ranjeno od poskusov mletja in žvečenja različnih morskih živali. Ni ji usojeno, da bi postala hrana komurkoli, zato jo bo do smrti premetevalo na valovih, dokler se ne bo razdelila na dva, štiri, osem ... tisoč majhnih delcev.

Prostovoljci v akcijah Čiste obale se vsako leto lahko dodobra načudijo, kaj vse se znajde (tudi) v slovenskem morju. Precej zanimanja vsakokrat vzbudijo tanke paličice. To so palčke za uho, ki jih ljudje zmečemo v straniščno školjko, zaradi direktno slabega ravnanja z odpadki ter nedelujočih ali neobstoječih čistilnih naprav pa končajo na koncu v morju v obliki mikroplastike. Mikroplastika so, preprosto povedano, različni plastični predmeti, ki so se v morskem okolju razkrojili na nevidno majhne delčke, danes pa so predvsem hrana za morske sadeže.

Prisotnost mikroplastike v Sredozemskem morju je med najvišjimi na svetu, pravi nedavna znanstvena raziskava. Glede na to, da je morje, katerega del je tudi naše Jadransko, največje in najgloblje zaprto morje na svetu, da je prometno, indurstrijsko in turistično izredno obremenjeno, se temu niti ne gre preveč čuditi. Ker tega problema v preteklosti nismo raziskovali in reševali, so danes številke toliko bolj skrb vzbujajoče, ukrepi za izboljšanje stanja pa še niso ravno na mizi. Govorimo že celo o mediteranski plastični juhi.

Stvar v svetu ni dosti drugačna, prepričana sem, da ste že slišali za velikanski pacifiški plastični otok, velik kot ameriška zvezna država Teksas. Mogoče pa ne veste, da je takšnih otokov na svetu še več.

Kaj nam je sploh narediti? To, da nemudoma prenehamo uživati ribe, jastoge in lignje, ne reši nič. Popolnoma nič. Še celo ogrozimo obmorsko prebivalstvo, ki se preživlja z ribolovom in turizmom. Na kratek rok mogoče obvarujemo lastno r.., na dolgi rok pa nič, če nadaljujemo z izvirnim grehom − onesnaževanjem in rabo fosilnih goriv tudi za namene proizvodnje milijarde nepotrebnih predmetov. Morje je enormen ekosistem z nepojmljivimi vplivi, ki je menda v desetkratnikih manj raziskan kot vso kopno skupaj. Vpliv ima tako na življenje v morju kot na kopnem.

Te dni so znanstveniki razkrili novico o odkritju enega od manjkajočih členov v razvoju človeške rase, predvsem v delu, ko so bitja prešla iz morja na kopno, poudarjam, iz morja. Fosil Saccorhytus coronarious je domnevno najstarejši sorodnik človeške rase, ki ima ogromno odprtino za hrano. Vem, da je primerjava povsem napačna, a ne morem, da ne bi pomislila na požrešnost v vseh oblikah, ki nas, homo sapiense, povezuje s to morsko živaljo.

Če bi kdo rad videl živo sliko, kolikšen volumen odpadkov vsakih 30 sekund pristane v svetovnih morjih, mu ni treba daleč. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje gostuje razstava Končna postaja: morje? Ampak pozor, ogled teh prizorov lahko resno ogrozi vaše zdravje, a to je v tem primeru za vse nas dobro.

Urša Zgojznik

Bila je palčka za uho. Njeno vitko, 7,6 centimetra visoko svetlomodro telo brezhibnih linij je bilo tako nežno na dotik, a tako močno in čvrsto, da se je prebilo še skozi tako temačne in ovir polne kanale. Njena sterilna konca sta vedno dala občutek mehkobe oblakov, snežne čistoče in potešila še tako nevzdržno draženje v ušesu. Kar nekaj mesecev je preždela v hibernetičnem stanju najprej v skladiščih, nato na polici v trgovini, preden je končno našla svoje življenjsko poslanstvo. Ko je po desetih sekundah opravila svoje, je z dvojnim saltom poletela v straniščno školjko in že jo je zajel val. Odpravila se je na svoje najdaljše potovanje. Najprej do mestne čistilne naprave. Ker naprava ravno ni obratovala, je, malo obtolčena in z nekaj izgubljenimi oblinami, odpotovala na valovih te in one reke vse do Sredozemskega morja. In tam ždi še danes!

Čeprav so povesti ponavadi take, da imajo srečen konec, ta ni te sorte. Njeno telo je ranjeno od poskusov mletja in žvečenja različnih morskih živali. Ni ji usojeno, da bi postala hrana komurkoli, zato jo bo do smrti premetevalo na valovih, dokler se ne bo razdelila na dva, štiri, osem ... tisoč majhnih delcev.

Prostovoljci v akcijah Čiste obale se vsako leto lahko dodobra načudijo, kaj vse se znajde (tudi) v slovenskem morju. Precej zanimanja vsakokrat vzbudijo tanke paličice. To so palčke za uho, ki jih ljudje zmečemo v straniščno školjko, zaradi direktno slabega ravnanja z odpadki ter nedelujočih ali neobstoječih čistilnih naprav pa končajo na koncu v morju v obliki mikroplastike. Mikroplastika so, preprosto povedano, različni plastični predmeti, ki so se v morskem okolju razkrojili na nevidno majhne delčke, danes pa so predvsem hrana za morske sadeže.

Prisotnost mikroplastike v Sredozemskem morju je med najvišjimi na svetu, pravi nedavna znanstvena raziskava. Glede na to, da je morje, katerega del je tudi naše Jadransko, največje in najgloblje zaprto morje na svetu, da je prometno, indurstrijsko in turistično izredno obremenjeno, se temu niti ne gre preveč čuditi. Ker tega problema v preteklosti nismo raziskovali in reševali, so danes številke toliko bolj skrb vzbujajoče, ukrepi za izboljšanje stanja pa še niso ravno na mizi. Govorimo že celo o mediteranski plastični juhi.

Stvar v svetu ni dosti drugačna, prepričana sem, da ste že slišali za velikanski pacifiški plastični otok, velik kot ameriška zvezna država Teksas. Mogoče pa ne veste, da je takšnih otokov na svetu še več.

Kaj nam je sploh narediti? To, da nemudoma prenehamo uživati ribe, jastoge in lignje, ne reši nič. Popolnoma nič. Še celo ogrozimo obmorsko prebivalstvo, ki se preživlja z ribolovom in turizmom. Na kratek rok mogoče obvarujemo lastno r.., na dolgi rok pa nič, če nadaljujemo z izvirnim grehom − onesnaževanjem in rabo fosilnih goriv tudi za namene proizvodnje milijarde nepotrebnih predmetov. Morje je enormen ekosistem z nepojmljivimi vplivi, ki je menda v desetkratnikih manj raziskan kot vso kopno skupaj. Vpliv ima tako na življenje v morju kot na kopnem.

Te dni so znanstveniki razkrili novico o odkritju enega od manjkajočih členov v razvoju človeške rase, predvsem v delu, ko so bitja prešla iz morja na kopno, poudarjam, iz morja. Fosil Saccorhytus coronarious je domnevno najstarejši sorodnik človeške rase, ki ima ogromno odprtino za hrano. Vem, da je primerjava povsem napačna, a ne morem, da ne bi pomislila na požrešnost v vseh oblikah, ki nas, homo sapiense, povezuje s to morsko živaljo.

Če bi kdo rad videl živo sliko, kolikšen volumen odpadkov vsakih 30 sekund pristane v svetovnih morjih, mu ni treba daleč. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje gostuje razstava Končna postaja: morje? Ampak pozor, ogled teh prizorov lahko resno ogrozi vaše zdravje, a to je v tem primeru za vse nas dobro.