Urša za PortalPlus: Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.

Ta tekst nastaja neposredno po enem izmed soočenj. Moram zapisati svoje misli. Misli mi norijo, a v principu sem brez besed. Kaj se mi sploh gremo v tem spektaklu, ki mu lahkotno rečemo politika? Kot blazni drdramo skrbno naučene besede, divje hlastamo za zrakom v strahu, da nam bo voditelj ob vdihu odvzel nekaj sekund, ki so kandidatom skrbno odmerjene. Hlastamo za nekaj minut pozornosti našega volivca - kot da je možno, da vas v tridesetih sekundah prepričam v svojo prelomno odločitev, da vstopim v politiko.

Ko sem pred soočenjem ponavljala odgovore na najbolj pogosto postavljena vprašanja, sem se - učiteljica matematika - resno zamislila. Poznam ogromno ljudi z ogromno težavami. Deset let je, odkar sem zapustila najprej varno zavetje učilnice, nato službo za nedoločen čas v gospodarstvu, in se podala na blaten teren nevladništva. Tam mi ljudje pripovedujejo svoje težave in moram reči, da mi do danes ni še nihče omenil trianonske pogodbe.

Ljudje, ki jih vsak dan srečujem jaz, so zaskrbljeni, ker niso prepričani, ali lahko njihov otrok še naprej je Poli salamo, ki jo obožuje. So v njej res stlačeni ukrajinski piščanci vprašljive kakovosti in izvora? Ljudje, ki so meni blizu, so zaskrbljeni, ker vsako poletje DARS s pesticidi onesnažuje našo državo, ker je s strupi pač najenostavnejše upleniti plevel. Ljudje, ki jih poznam jaz, skrbijo divja odlagališča, zavržena hrana, zakopani nevarni odpadki in ozkoglednost lokalnih oblasti, ki jim ni mar za okolje. Ljudje, ki jih imam rada jaz, vedo, da se moramo danes vprašati, zakaj politika še ni uredila podzakonskih aktov za ustavno varstvo pravice do pitne vode.

V enem izmed podcastov sem slišala, da je naša lista Povežimo se "one issue" kandidatna lista. Prav nasprotno. Naša lista je edina lista na tokratnih volitvah, ki "tekmuje" z več kot 3600 glasovi podpore naših volivcev. En klik stran ste, da vam izbrani brskalnik zaupa, koliko podpisov je denimo zbrala vodilna vladna stranka. Naša lista je edina lista na tokratnih volitvah, ki ne izključuje. Med stranko Solidarnost in Zavodom UP so ogromne razlike. Med mano in Petro Greiner še večje. Pirati in kolesarji ne bi mogli biti bolj različni. Če iščeš razlike, jih najdeš. A naša lista je v svoji različnosti našla stične točke povezovanja. Naslavljamo vprašanja, ki se tičejo vseh nas in so odločilna za našo prihodnost. Za vnuke gre, se rado reče in čas je na naši strani.

Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja novega okoljskega ministra. Dovolj pisanja pobud in sodelovanja v delovnih skupinah. Racionalno vem, da lahko prispevam k boljši politiki. Moja odgovornost zato je bila, da se aktiviram. Sprejela sem izziv evropskih Zelenih, da v Sloveniji povežem vse, ki zeleno mislijo in predvsem delujejo. Priznam, štejem si za neuspeh, da zaenkrat nismo prepričali Zelenih SlovenijeDobre države in še koga. Hkrati vem, da bo 27. maja te pogovore razbremenil volilni rezultat. Vem, da bo čas neusmiljeno terjal povezovanje vseh slovenskih zelenih.

Veliko ljudi ne razume, zakaj sem po desetletju aktivizma in delovanja v nevladnih organizacijah, prestopila v pregovorno umazano politiko. Odgovor je preprost, a razumevanje težko. Samo v umazani politiki se lahko borim za čisto prihodnost v vseh pogledih. Svoje prihodnosti ne morem več prepustiti etabilirani politiki. Nič več ne pričakujem od njih. Poznam njihove vzorce delovanja, poznam njihove stare prakse, ki rojevajo klientelizem, korupcijo in, ključno, slabe zakone. Ti slabi zakoni krojijo našo usodo. Prepričana sem, da je skrajni čas, da se zato aktiviramo vsi, ki mislimo in delujemo drugače. Čas je za očiščenje politike, pri čemer ne prisegam na nove obraze, ampak na nove prakse delovanja. Samo čista politika bo lahko oblikovala politike, ki jih terjamo državljani. Okoljsko politiko, prehransko varnost, digitalno varnost, socialno pravičnost in nenazadnje vključujočo, povezovalno politiko.

Ko takole razmišljam, vem, da sama 26. maja nikoli ne bi ostala doma. Sloveniji pripada osem poslanskih stolčkov in od našega glasu je odvisno, komu bomo sedež namenili. Tistim, ki že leta branijo svoje priviligirane stolčke, ali tistim, ki hočejo več? Racionalno sicer vem, da bo udeležba skromna. Nekje sem prebrala, da bo vsak glas veljal za štiri. Odgovorno zato premislimo, kaj hočemo za svojo prihodnost. Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.

 V celoti: https://www.portalplus.si/3226/povezimo-se/